Med mojimi izkušnjami iz vrtca je tudi sistem nagrajevanja, oziroma bolje, ocenjevanja, ki so ga imele naše vzgojiteljice. Vedno ko smo imeli kakšno nalogo za risanje ali pa ko smo reševali uganke, smo lahko ob našem imenu v veliki tabeli, ki je prekrivala steno igralnice, rumen sonček. Če je bil kdo poreden ali ni izpolnil naloge, je dobil temen, črno-moder oblak, ki ga je vrisala vzgojiteljica. Sama sem obiskovala vrtec eno leto pozneje, kot pa moja generacija, tako da sem imela skoraj eno leto več od vrstnikov v vrtcu. Doma so mi veliko brali uganke, tako da sem bila dobra pri njihovem reševanju. Zato so se narisani sončki začeli kar hitro polniti v tabeli, tako da že skoraj ni bilo več prostora. Imela sem jih desetkrat več kot večina ostali. Že tedaj sem začutila, da na nek način to ni pravično oziroma sem se bala, da me bodo drugi izločili iz svoje družbe. Zato sem pri uri ugank vedno rešila in povedala naglas le tu in tam kakšno. Vzgojiteljica je nato, če ni bilo nobenega odgovora, pomagala z podvprašanjem. Tudi tu se nisem oglasila ter pustila, da je rešitev lahko povedal nekdo drug. Sama pa sem bila vesela že, če sem pri sebi v prvo vedela odgovor. Kmalu so me s sončki dohiteli tudi drugi. Tudi sedaj poskušam nagrajevati otroke tako, da se lahko izkažejo prav vsi.
Petra, 36 let