EXPERTS

 Med mojimi izkušnjami iz vrtca je tudi sistem nagrajevanja, oziroma bolje, ocenjevanja, ki so ga imele naše vzgojiteljice. Vedno ko smo imeli kakšno nalogo za risanje ali pa ko smo reševali uganke, smo lahko ob našem imenu v veliki tabeli, ki je prekrivala steno igralnice, rumen sonček. Če je bil kdo poreden ali ni izpolnil naloge, je dobil temen, črno-moder oblak, ki ga je vrisala vzgojiteljica. Sama sem obiskovala vrtec eno leto pozneje, kot pa moja generacija, tako da sem imela skoraj eno leto več od vrstnikov v vrtcu. Doma so mi veliko brali uganke, tako da sem bila dobra pri njihovem reševanju. Zato so se narisani sončki začeli kar hitro polniti v tabeli, tako da že skoraj ni bilo več prostora. Imela sem jih desetkrat več kot večina ostali. Že tedaj sem začutila, da na nek način to ni pravično oziroma sem se bala, da me bodo drugi izločili iz svoje družbe. Zato sem pri uri ugank vedno rešila in povedala naglas le tu in tam kakšno. Vzgojiteljica je nato, če ni bilo nobenega odgovora, pomagala z podvprašanjem. Tudi tu se nisem oglasila ter pustila, da je rešitev lahko povedal nekdo drug. Sama pa sem bila vesela že, če sem pri sebi v prvo vedela odgovor. Kmalu so me s sončki dohiteli tudi drugi. Tudi sedaj poskušam nagrajevati otroke tako, da se lahko izkažejo prav vsi.

Petra, 36 let

Med svojo prakso v vrtcu sem se srečala z primerom, ko se otroci odvajajo od plenic. Ker so še malčki in ne dojemajo vsega, zna to biti kar težko. Tako je imel deček kar precej težav pri tem. Kljub temu da sem ga med igro večkrat vprašala če želi na stranišče je veliko in malo potrebo opravil v hlačke. Takoj ko sem to opazila sem ga pospremila v umivalnico, kjer sem ga umila in preoblekla v čista oblačila. Med preoblačenjem sva se pogovarjala o tem. Pogovor je potekal umirjeno, brez obtožb in negodovanja. Dečka sem samo spodbujala k temu, da bi mi naslednjič povedal, ko mora na stranišče. To zgodbo sem želela deliti z vami zato, ker se prevečkrat zgodi, da otroke grajamo in obtožujemo za stvari, ki so nam samoumevne. Dvignimo se na njihov nivo in pomislimo, da tega ne počno nalašč! Kjer je volja je tudi pot, ter z vztrajanjem in spodbujanjem lahko premikamo gore!

Bojana, Velenje

V sklopu izobraževanja smo udeleženke programa predšolske vzgoje obiskale vrtec.
Predstavili so nam mešano skupino otrok starih od tri do šest let. Seznanili so nas s programom dela in potem so otroci imeli vlogo vodiča ter so nam pokazali, kako preživljajo dan v skupini.
Svojo vlogo so zelo resno vzeli, trudili so se čim več pokazati in nam povedati, kako zelo resno je njihovo delo in da se v vrtcu tudi veliko naučijo.
Videti so bili kot majhni in resni odrasli. Še posebej me je prevzela deklica Larisa, stara komaj tri leta, ki je v skupini starejših izstopala s svojo spretnostjo. Bila sem prijetno presenečena, da so otroci v tako majhnem prostoru imeli zelo urejene ločene kotičke za različne dejavnosti, povrh tega niso motili drug drugega pri igri. Larisa mi je v nekaj minutah sestavila precej veliko sestavljanko; celo ni mi dovolila, da ji pomagam. S ponosom je dvignila glavo in mi pokazala, da lahko to naredi sama.
Ugotovila sem, da čeprav je majhna deklica, lahko naredi veliko, če ji le-to dovolijo.