EXPERTS

 Spomini na obdobje, ki sem ga preživela v vrtcu, so precej oddaljeni, a vseeno je mogoče osvetliti kakšno dogodivščino. Zame je bilo zagotovo največje doživetje spoznati toliko otrok. Prvič odkriješ, da se ni preprosto znajti v veliki skupini in si izboriti svoje mesto. Če si sramežljiv, je to skoraj nemogoče in na koncu si pogosto umaknjen v kot. Menim, da lahko v vzpostavljanju medsebojnih odnosov med otroci znatno pripomore strokovno usposobljena in značajsko topla vzgojiteljica ali vzgojitelj.

Vesna, Ljubljana

 Med mojimi izkušnjami iz vrtca je tudi sistem nagrajevanja, oziroma bolje, ocenjevanja, ki so ga imele naše vzgojiteljice. Vedno ko smo imeli kakšno nalogo za risanje ali pa ko smo reševali uganke, smo lahko ob našem imenu v veliki tabeli, ki je prekrivala steno igralnice, rumen sonček. Če je bil kdo poreden ali ni izpolnil naloge, je dobil temen, črno-moder oblak, ki ga je vrisala vzgojiteljica. Sama sem obiskovala vrtec eno leto pozneje, kot pa moja generacija, tako da sem imela skoraj eno leto več od vrstnikov v vrtcu. Doma so mi veliko brali uganke, tako da sem bila dobra pri njihovem reševanju. Zato so se narisani sončki začeli kar hitro polniti v tabeli, tako da že skoraj ni bilo več prostora. Imela sem jih desetkrat več kot večina ostali. Že tedaj sem začutila, da na nek način to ni pravično oziroma sem se bala, da me bodo drugi izločili iz svoje družbe. Zato sem pri uri ugank vedno rešila in povedala naglas le tu in tam kakšno. Vzgojiteljica je nato, če ni bilo nobenega odgovora, pomagala z podvprašanjem. Tudi tu se nisem oglasila ter pustila, da je rešitev lahko povedal nekdo drug. Sama pa sem bila vesela že, če sem pri sebi v prvo vedela odgovor. Kmalu so me s sončki dohiteli tudi drugi. Tudi sedaj poskušam nagrajevati otroke tako, da se lahko izkažejo prav vsi.

Petra, 36 let

Z bratom sva narazen samo leto in par dni. Ko sva bila otroka je mama imela probleme z nama, ker sva vedno hotela biti prva – pri kopanju, hranjenju, oblačenju… karkoli, bitka se je bila za prvo mesto. Nekega dne, ko naju ni več mogla umiriti, je bolj v šali rekla bratu: »Pusti njo prvo, ona je dama in ima prednost.« In od takrat mir – vedno sem bila prva, brat pa je ponavljal: »Ona je dama in ima prednost.«

Ko je moja hčerka bila stara kakšnih 6 let je začela pripovedovati zgodbe o oslu. Njenem oslu. To otroci sicer pogosto počno ampak neverjetno je bilo, s kakšnimi podrobnostmi je opisovala osla, kje se nahaja, kako ga hrani, pazi, čisti ipd. To je trajalo par mesecev. Vsem v svoji bližini je neprestano razlagala o oslu, da nam je šla že pošteno na živce. Nismo je mogli prepričati, da osel ne obstaja. Nekega dne je prišla na obisk sestrična, starejša od moje hčerke kakšnih 6 let. Pošteno sta se sprli zaradi osla, ampak od tega dne ga ni nikoli več omenila.

V OŠ smo imeli sošolca, ki je bil pameten, a len, zato pa zelo iznajdljiv. Pri slovenščini smo pisali spis, ki je bil namenjen temu, da učiteljica preveri, kako znamo uporabljati vejice. Ker se mu ni zdelo potrebno mučiti z njimi, je celoten tekst napisal brez vejic. Pod tekst pa jih je eno za drugo narisal kakih 20 in dopisal: »Uporabite po potrebi.« Učiteljica ga je skritizirala pred vsemi a vseeno nasmeha ni mogla skriti. Otroci znajo biti zelo iznajdljivi.

V bližini kjer živim, se je zgodila tragedija. Mladi oče je umrl in njegov 5-letni sin je ostal sam. Deček je bil nekaj posebnega – lep ko angel, bister in zelo klepetav. Pogosto sem ga srečevala v prisotnosti očeta, nanj je bil zelo navezan. Po očetovem pogrebu fantka nisem videla par mesecev. Ko sem ga prvič srečala, je bil sam. Čakal je mamico. Kot po navadi sva se zapletla v pogovor, čeprav mi je tokrat to bilo zelo težko. Nisem vedela, kako naj se vedem – kot, da se nič ni zgodilo ali pa ga vprašam po očetu. Izbrala sem prvo… ko me je fantek sredi vsakdanjega pogovora naenkrat vprašal: »A ti veš, da je meni ati umrl?« Obmolknila sem na moment, zelo me je presenetil. Vprašala sem ga, če pogreša očeta, a se je pretvarjal kot, da ni slišal in klepetal naprej o prijateljih, rojstnem dnevu, ki ga bo praznoval… in kar naenkrat tiho rekel: »Ja, pogrešam ga. Zelo.« V tem času je prišla mamica in najin pogovor se ni nikoli nadaljeval. Z otroci se je potrebno pogovarjati tudi o takšnih stvareh kot je izguba, smrt bližnjega in bolečina.

Sedaj, ko sem star, se pogosto spomnim na čas, ko sta moji hčerki bili še v vrtcu. Takrat sem bil zaposlen v firmi, ki je bila v krizi. Delali smo nadure in zapravljali čas na sestankih. Ponavadi je moja žena šla po otroka v vrtec. Toda enkrat sem moral to narediti jaz. Na žalost smo tisti dan spet imeli enega izmed sestankov, na katerih smo poskušali spraviti podjetje iz težav. Tako sem prišel v vrtec pozno. Vsi otroci so že odšli, samo moja hči me je čakala pri čistilki. Zelo je bila vesela, da me vidi, toda jaz sem se zelo slabo počutil. Še danes, po veliko letih, me peče vest, ko se spomnim na ta dogodek. Menim, da je veliko bolj pomembno, da skrbimo za svojo družino, kot da si deloholik in misliš, da boš z nadurami spravil podjetje iz krize.

Moja najmlajša hči je rada zjutraj dolgo spala. Bila je zelo slabovoljna, ko je morala zgodaj zjutraj v vrtec. Jokala je in zelo težko smo jo prepričali, da gre v vrtec. To je predstavljalo precejšnjo težavo. Zato sem ji takrat, ko sem jo prebudil, začel pripovedovati zgodbice. Ponavadi sem jo vzel v naročje in jo peljal v vrtec (na srečo ni bil daleč od doma). Vso pot sem ji pripovedoval zgodbice. In delovalo je! Problem je bil rešen. Menim, da je to pravi način. Na žalost smo večinoma pod stresom in se bojimo, da bomo zamudili na delo, da ne razumemo kaj naši otroci zares potrebujejo. Ali kot pravi srbski pesnik Rsumović: “Dete nije dete, igračka za strine I tete dete je dete dag a volite i razumete.”

V otroštvu sem pogosto zahajala k »omi in opu« (stara očeta). Katera sta mi pripovedala resnične dogodke preživljanja v Nemčiji, kamor so bile izgnane cele družine.  Oma je srečanje vedno popestrila z jedmi kot so palačinke, češpljevi cmoki.. .Sedeli smo za mizo, mi otroci smo z zanimanjem spremljali mimiko obraza, ton glasu in kretnje, kot sta jih znala samo onadva. Večkrat smo tudi prepevali pesmi.  Obiska pri omi in opu smo se vedno veselili in ju znova nagovarjali »še kakšno zgodbo povejta!« .