EXPERTS

 Ko pomislim na dejavnosti, ki smo jih izvajali v vrtcu, so mi v najlepšem spominu ostale ustvarjalne urice. Različni materiali, pisane barve, različne tehnike, s katerimi lahko ustvarjaš, kar ti narekuje domišljija. Doma sem od malega veliko risala in poslušala pravljice in se na pamet učila pesmi za otroke. Ko je v vrtcu nastopil čas za tovrstne dejavnosti, sem se zelo sprostila, se zatopila v svoj svet in čas mi je hitreje minil. V tem obdobju sem utrdila svoja zanimanja in veselje do umetnosti, tako da sem na začetku šole začela obiskovati likovno delavnico. Zato sem prepričana, da lahko pester in kakovosten program dejavnosti, ki se izvaja v vrtcu, zelo obogati in zaznamuje razvoj otroka.

Vesna, Ljubljana

Pozdravljeni! Sem vzgojiteljica predšolskih otrok in moja prva izkušnja z otroci je bila v drugem semestru faksa. Vse skupaj je bilo šest otrok. Naučili so me, kako nanje vplivajo komentarji – na pozitiven ali negativen način. Spominjam se, da je med otroci bil tudi deček, ki je slabo videl in učitelj, ki je to opazil je to v pričo njega tudi komentiral. Deček je pričel jokati. Bila sem zelo žalostna, ker se marsikdo ima za vzgojitelja, v resnici pa ne poznajo pravega pomena te besede. Zadovoljna sem s svojim delom, ampak bi z veseljem naredila več za izboljšanje predšolske vzgoje v moji državi, tako da nameravam izkoristiti ta in podobna spletna mesta za izmenjevanje izkušenj in učenje. (Monterrey, Mexico)

Menim, da je dandanes zelo pomembno izobraževanje o medijih. Nameniti bi ji bilo potrebno več sredstev. Delati z veliko skupino otrok je težko. Vzgojitelji/učitelji bi morali imeti več časa, da se v miru seznanijo z novo opremo in multimedijskimi pripomočki. Ena ura ni dovolj! Prav tako bi bilo dobro, da bi se umirjeni trenutki namenjeni učenju organizirali tudi za otroke. (Finska)

Določene rutine so vedno imele velik pomen tako v vrtcih, kot v šolah. Menim, da so te rutine dandanes za otroke še bolj pomembne. Toda zakaj se je teh rutin tako težko naučiti? Mislim na rutine kot so:1. V skupini dvigni roko, ko želiš kaj povedati. 2. Poslušaj, ko drug govori. 3. Ko si na vrsti, govori jasno in glasno. 4. Sedi pri miru in poslušaj. Otroci se morajo naučiti teh štiri pravil in včasih lahko pri tem uspejo, včasih ne. Na žalost si vsi teh pravil ne zapomnijo.

Najpomembnejši izziv za učitelje je spreminjanje konceptov učenja, poučevanja in informacij. Dandanes ne moremo razmišljati na način, da učitelj vse ve in to poučuje. Moramo biti skeptični do dobljenih informacij, perspektive in pomena informacij za različne posameznike in skupnosti. Poučevanje je tako več kot samo prenašanje »resnice« v glave učencev.
Prav tako se je spremenil koncept učenja. Ko se uči, učenec vzpostavi odnos do svojega okolja in do drugih ljudi na način, ki mu pomaga, da se sooči z izzivi. Učenje je individualno in edinstveno za vsakega posameznika.
Kot učitelj, kot starš in kot član različnih skupnosti je izziv razumeti te vidike., še posebej, ker so kurikulum in učni cilji enaki za vse . (Finska)

Leta 1960, ko sem bila še otrok, je bil najbolj pomemben medij televizija. Definirala je čas, kdaj smo prišlo domov, kdaj smo se šli zvečer kopat, kdaj je bil čas za sobotno savnanje in kdaj je bil čas za spanje. Istočasno je povezala vso družino in prijatelje, ker je na začetku obstajal samo en program, ki smo ga vsi gledali istočasno.
Moji najpomembnejši spomini so povezani s posebnimi televizijskimi oddajami kot sta »The Sandman« in »Peyton Place«. V sredo zvečer sta mi starša dovolila gledati oddajo za odrasle in da sem zaspal v njuni postelji. Nato me je oče odnesel v mojo posteljo (običajno sem se pretvarjal, da spim, da sem lahko užival v tem). Zanimiva mi je bila tudi Evrovizija, s svojim dolgočasnim sistemom glasovanja.
Radio je uporabljal moj oče. Ko so se začele novice, smo se morali umiriti in končati z glasnim igranjem. Toda po novicah se je pričel program, ki je predvajal glasbo za mlade – in takrat smo lahko punce uživale. V sedemdesetih smo dobili gramofon in lahko smo poslušali svojo najljubšo glasbo.
Oče je običajno posnel najpomembnejša družinska potovanja in dogodke. Te filme smo nato velikokrat gledali in se spominjali dogodkov. Filme smo posneli na VHS kasete in sedaj v digitalno obliko.

Odrasla sem na Siciliji. Ko sem hodila v vrtec, so bile moje vzgojiteljice nune. Ena izmed igrač s katerimi smo se pogosto igrali so bile hodulje. Enkrat sem nuno vprašala, če si jih želi tudi ona preizkusiti. V spominu imam gospo, ki dviguje svoje ogromno krilo, malce nerodno, istočasno pa jo je to tudi očitno zabavalo. Vsakič ko pomislim na to, mi gre na smeh. Otroci velikokrat preizkušajo odrasle in lepo je videti, ko se odrasli na te izzive odzovejo in jih uspešno prestanejo. (Daniela, vzgojiteljica, 34 let, Italija)

Nekega dogodka v otroštvu se zelo dobro spominjam. Imela sem približno dve leti in pol, največ tri leta. Takrat smo živeli v Lavinu, majhni vasici v bližini Zola Predosa pri Bologni. Vse je bilo prijetno zeleno. Moja hiša je bila obkrožena z drugimi hišami in je imela lep vrt , mimo pa je tekla reka. Lahko sem šla do ograje in skozi razpoke gledala kako reka teče. Pogled me je čisto prevzel. Gledati kako teče reka je bilo zame tako čudovito, da sem bila celo jezna na otroke, ki so mi zastrli pogled, ko so šli mimo, da me pozdravijo. Iz jeze sem jih kar ugriznila v prste. Reka je bila tako čudovita, da nisem želela, da me pri opazovanju kdor koli zmoti. (Carmen Stanzabu – predšolska vzgojiteljica, 56 let, Italija)

Z veseljem in nostalgijo se spominjam svojih staršev po očetovi strani. Večino dni sem preživel z njima – moja babica je bila zelo dobra kuharica. Ko sem bil pri njej na kosilu, je običajno pripravila posebne testenine z bučkami in paradižnikom – vedela je, da imam to zelo, zelo rad. Rad sem jo gledal, ko je kuhala. Takrat mi je pripovedovala o vojni in o tem kako so trpeli. Povedala mi je, da so imeli takrat težko življenje, ker ni bilo dovolj hrane. Mojega dedka so ujeli in odpeljali v Nemčijo. Kot ujetnik je moral delati za Nemce in jesti ostanke (krompirjeve olupke). Babica je morala delati na polju, da je lahko preskrbela otroke. Spominjam se, da mi je vedno, ko sem se zmrdoval nad zelenjavo, rekla: «Moral bi izkusiti vojno – takrat bi jedel še krompirjeve olupke.« (predšolski vzgojitelj, 30 let, Italija)

Poučujem predšolske otroke. Veliko jih zna uporabljati Habbo Hotel, Panfu in tako naprej. V naslednjih letih se bodo verjetno logirali na Facebook z lažno letnico rojstva… Želim pripraviti učence na prihodnost v teh socialnih omrežjih, na brskanje po spletu. Vendar nimam orodja, da bi to naredil! To je moj trenutni izziv. Ni dovolj, da si kritičen do medijev, potrebujemo boljši način kako se s tem soočiti!

V osnovno šolo sem začel hoditi leta 1968. Prvih let šolanja se skorajda ne spomnim. Menim, da zato, ker smo imeli izjemno strogega učitelja, z izjemno strogo disciplino, ki je bil zelo nepredvidljiv in ki je velikokrat osramotil majhne učence s svojimi sarkastičnimi komentarji. V tretjem razredu sem dobil novega učitelja. Učitelj je ravno diplomirala leto dni poprej in je bil poln entuziazma in je z nami zelo lepo ravnal. Učitelj je v meni prebudil ljubezen do umetnosti in kulture, ki traja še danes. Upam, da je ta učitelj imel nekaj vpliva na mojo poklicno identiteto.
V šoli smo enkrat na mesec gledali poučne filme. Spomnim se specifičnega filma o izbruhu vulkana na Islandiji. Po filmu smo risali risbice, na katerih je lava tekla po hribu navzdol. Učitelj je pohvalil mojo risbo.
Prejšnjo pomlad je vulkan na Islandiji ponovno izbruhnil. Moje predšolske otroke je ta dogodek zelo zanimal. Gledali smo film o vulkanih in narisali čudovite slike na to temo. Prav tako smo pisali zgodbice, kjer je predsedniku grozilo, da ga bo zalila lava, ampak so ga “hornets” rešile. Zgodbice smo prebrali na pomladanskem festival. Kakšen Deja-vu