EXPERTS

V sklopu izobraževanja smo udeleženke programa predšolske vzgoje obiskale vrtec.
Predstavili so nam mešano skupino otrok starih od tri do šest let. Seznanili so nas s programom dela in potem so otroci imeli vlogo vodiča ter so nam pokazali, kako preživljajo dan v skupini.
Svojo vlogo so zelo resno vzeli, trudili so se čim več pokazati in nam povedati, kako zelo resno je njihovo delo in da se v vrtcu tudi veliko naučijo.
Videti so bili kot majhni in resni odrasli. Še posebej me je prevzela deklica Larisa, stara komaj tri leta, ki je v skupini starejših izstopala s svojo spretnostjo. Bila sem prijetno presenečena, da so otroci v tako majhnem prostoru imeli zelo urejene ločene kotičke za različne dejavnosti, povrh tega niso motili drug drugega pri igri. Larisa mi je v nekaj minutah sestavila precej veliko sestavljanko; celo ni mi dovolila, da ji pomagam. S ponosom je dvignila glavo in mi pokazala, da lahko to naredi sama.
Ugotovila sem, da čeprav je majhna deklica, lahko naredi veliko, če ji le-to dovolijo.

Danes, ko je večina otrok že odšla domov, je petletnik ugotavljal, da je ostalo samo še pet otrok. Postavila sem mu par matematičnih ugank - npr. koliko otrok ostane, če gresta še dva domov. Igro sva potem nadaljevala z duplo figuricami - za vsakega otroka sva izbrala figurico ustreznega spola. Potem sva dodajala še figurice za otroke, ki so že odšli, oz. ki jih ni bilo v vrtcu. Malo sva še seštevala in odštevala figurice, nato se je v igro vključil še triletnik. Dodala sem še figurico zase in otrokoma naročila, naj izbereta figurico za vzgojiteljico xy. Triletnik je pobrskal po zabojčku in ven potegnil figurico moškega spola. Petletnik je vzkliknil: 'To ne more biti 'xy', to je vendar člov'k!' (Kasneje se je popravil, da je tista figurica 'moški' in zato ne more biti vzgojiteljica.)