Tistega dne sem bila zelo slabe volje, ker sem se sprla s sodelavko. Najbrž sem bila zamišljena ali sem neverbalno kazala svojo nevoljo, žalost. K meni je pristopil deček , ki je začutil mojo stisko in se začel z mano pogovarjati. Vedela sem , da ima deček mladega kužka in sem napeljala pogovor v to smer. Spraševala sem ga , če se znjim veliko igra, če ga kaj uboga, če že kakšno »ušpiči«, kaj rad je, kje ponoči spi.... deček mi je odgovarjal na vprašanja, na koncu sem ga vprašala:«Kakšne pasme je tvoj kužek?«? deček pravi »Ne, nič se ne pase!«. Sama sem se začela smejati, objela sem dečka in mu rekla:«Hvala, ker si me spravil v dobro voljo!« in deček je dejal:« Prosim!«. Nato sem mu razložila, da pasma pomeni to kašen je kuža, ali ima štrleča viseča ušesa, dolg ali kratek rep, je velik ali majhen , ima kratko ali dolgo dlako.... in on reče« A to? Ja doga je.«
Urška Rihtar