EXPERTS

Kot starejša od otrok sem v otroštvu imela dolžnost skrbeti za mlajšo sestro, ki je bila zelo navihana. Imela je čudne navade in včasih se je tudi vedla čudno. Bila je zelo drobna majhna svetlolasa deklica za katero smo vsi v družini skrbeli, kar je ona izkoriščala in se vedla kot razvajena nagajivka. Recimo rada se je igrala sama, skrila se je v kak kotiček in ko smo jo iskali, jo klicali, čeprav je bila v bližini ni se hotela oglasiti. In ko sem ji povedala, da me skrbi za njo, zakaj se ni odzvala na klice bi enostavno odgovorila , da se ji ne ljubi govoriti. Zelo rada je plezala na sadno drevje v sadovnjaku. Starši so me svarili pred tem in me prosili, da kadar ostaneva sami posebej pazim na to da ne bi padla z drevesa. In zgodilo se je. Nekega dne je zlezla visoko na drevo in bolj, ko sem jo prosila je lezla višje in višje. Bila sem prestrašena, nikogar od odraslih ni bilo v bližini, da mi jo pomaga spraviti na tla. Nenadoma, kot da bi vesolje uslišalo mojo prošnjo, je priletel helikopter. Tako nizko je letel, da so se veje na drevju upogibale skoraj do tal. Tudi tisto drevo na katerem je bila moja sestra se je pod naletom helikopterja tako upogibalo, da se je komaj obdržala na veji. Bil je to eden mojih najlepših dni. Od takrat moja nagajiva sestrica ni več marala višine.